Novice z drugega konca sveta
 

V vodi s kiti 

September je mesec, ko iz Antarktike v Polinezijo priplavajo največji prebivalci morja. Že večkrat sem jih opazovala s krova jadrnice, tako v Avstraliji kot v Mehiki, še nikoli pa jih nisem srečala v vodi.
Danes bi rada z vami delila to izredno doživetje. 
V vseh teh letih potovanja sem odkrila, da so veze z domačini daleč najboljši način za spoznavanje novih krajev. Navezovanje stikov pa ni vedno preprosto, posebno če ne govoriš istega jezika. Iz tega razloga si zelo rada pomagam s spletno stranjo couchsurfing, katere članica sem že več let. (Če je ne poznate, naj na kratko povem, da je to skupnost ljudi, ki so pripravljeni nuditi zastonj prenočitev v svojem domu)
Četudi so zastonj prenočitve za popotnike pomembna vloga te skupnosti, je bistvo couchsurfinga druženje popotnikov z domačini. Jaz pogosto ne rabim prenočitve, ker imam Calypso, vseeno pa vedno pogledam, če je na otoku, kjer sem, kakšen "couchsurfer". Včasih se dobimo na kavi ali večerji, včasih me peljejo na ogled otoka, včasih jih jaz povabim na jadrnico. 
Tokrat sem se povezala z mladim parom iz Francije, ki trenutno tukaj živi in dela. Povabila sta me, da se gremo skupaj potapljat na zunanjo stran grebena Bora Bore.
Bil je čudovit potop, ker se vsi trije radi zabavamo s potapljanjem na dah.
Med potjo nazaj smo od daleč zagledali puhanje kita. Z njunim hitrim čolnom smo bili kmalu ob njem in po dva naenkrat sva skočila v vodo. Ko sem plavala v tej temni modri vodi, me je kar malo stiskalo pri srcu. Še nikoli nisem plavala v tako globoki vodi (nekaj km globine), najbolj pa me je skrbelo to, kdaj in od kod se bo pod mano prikazalo to ogromno bitje. 
Plavali smo dobrih deset minut, a brez uspeha. Ko smo bili spet na suhem, sem si po eni strani oddahnila, po drugi pa mi je bilo žal, da kitov nismo uspeli videti.
Ta misel mi še nekaj dni ni dala miru.
Vedela sem, da se taka priložnost ne pojavi prav pogosto. Naposled sem podlegla radovednosti in se udeležila vodenega ogleda kitov s skupino Tohora Bora Bora. 
V družbi "izvedencev" sem se počutila bolj varno. Simon, ki je vodil izlet, nam je dal natančna navodila: nič špricanja s plavutkami, nič "bipanja" kamer, nič potapljanja. 
In potem smo se spustili v vodo ...
Tudi tokrat smo kar nekaj časa plavali v tej neskončni modrini in radovedno iskali levo in desno, predno se je iz globine začela dvigati senca ...
Bila je kitovka z mladičem!
Tako zelo velika, tako zelo počasna, tako zelo veličastna ...
Srečanje s kitom je čustveno nabito in nepozabno, čeprav traja le nekaj trenutkov. 
Ko se je kitovka z mladičem odpravila dalje, smo mi spet poskočili v čoln in nadaljevali z iskanjem. Vozili smo se gor in dol ob koralnem grebenu in z očmi iskali, kdaj bomo zagledali kakšen kitov hrbet, rep ali puhanje na obzorju.
Na morju smo bili od devetih zjutraj do štirih popoldne. Videli smo 17 kitov, nekatere v vodi, ostale pa s čolna. Vsi so bili kiti grbavci, znani po svojih visokih skokih in skrivnostnem petju.

Tudi njihovi plesi so nekaj posebnega - na youtubu sem za vas poiskala videoposnetek s plesom in petjem kitov, ki si ga lahko ogledate s klikom na spodnji gumb.

 
Oglej si videoposnetek
NASVIDENJE NASLEDNJI TEDEN!
Copyright © 2016 Jasna Tuta, Vse pravice pridržane..



Tukaj lahko spremeniš svoje podatke ali se izpišeš iz seznama prejemnikov

Če si pošto dobil od prijatelja, lahko pošlješ donacijo in se tako vpišeš v seznam mojih sponzorjev - prejemnikov Polinezijskih novic. Več o tem lahko prebereš tukaj.

Email Marketing Powered by Mailchimp